Danes in v obdobju pred nami, se v Krškem soočamo z velikimi projekti, ki po obsegu, vplivu in dolgoročnih posledicah, bistveno presegajo običajne investicije. Trenutna sitacija kaže, kako zahtevni sta usklajevanje in izvedba, predvsem z vidika sodelovanja lokalne skupnosti.
Zmožnost sodelovanja običajno razumemo, kot hitrost pri odločanju in izvedbi. Pri velikih projektih gre predvsem za sposobnost, da vztrajamo v potrebni kakovosti in kompleksnosti rešitev, na vseh ravneh projekta. Pri tem zadev ne poenostavljamo, da bi se izognili nepotrebnemu delu ter povezanim stroškom. Ob tem je pomembno, da zmoremo usklajevati več legitimnih interesov hkrati. Te zmožnosti niso dane, načrtno jih je potrebno razviti, da pravočasno vzpostavimo razvoju velikih projektov prilagojeno kulturo sodelovanja. Tako na ravni posameznikov, kot širše družbe.
Kultura razvoja velikih projektov potrebuje sposobnost ključnih posameznikov, da v okoliščinah različnih interesov, neenakih moči in visokih vložkov, še vedno uskladimo skupne odločitve z rešitvami na visoki kakovostni ravni. Pri tem pa upoštevamo razliko med nestrinjanjem in nasprotovanjem. Da kompromisa ne razumemo kot poraz, temveč kot nujno orodje v razmerah, kjer popolnih rešitev ni.
V jeziku projektnega vodenja gre za zrelo projektno kulturo, primerno za vodenje kompleksnih projektov. Pri tem je ustrezne postopke potrebno nadgraditi z ustreznim načinom sodelovanja, pripravljenosti na dialog in sposobnosti učenja iz napak. Danes se v Krškem soočamo s situacijo, ko imajo pri ključnih projekti nizko projektno kulturo, čeprav razpolagajo z orgomnimi sredstvi. Gre za prakso, kjer ni potrebne ravni sodelovanja, razprave se zaprejo, še preden smo jih zares odprli. Usklajevalni procesi s tem izgubijo legitimnost, konflikti so neizogibni. V primerih, ko je kultura visoka, je slika drugačna. Napetosti in razlike so še vedno prisotne, vendar imao ustrezen pristop oz. sposobnost, da ne razgradimo skupnega razvojnega okvirja.
Zato izzivi velikih projektov v Krškem presegajo prostorska, tehnična ali organizacijska vprašanja. Ti bodo prišli in odšli. Nekateri bodo bolj uspešni, drugi manj. Do nekaterih sploh ne bo prišlo. Toda sledi, ki jih bomo pustili, ne bodo zapisane zgolj v prostoru in infrastrukturi, temveč v kulturi sodelovanja, ki jo bomo pri tem razvili. Ta bo prispevala k načunu, kako se bomo kot skupnost soočali z zahtevnimi izzivi tudi v prihodnosti. Pripevala bo h kakovosti projektov, prihodnosti našega mesta in širše, za generacije naprej. V tem smislu so veliki projekti priložnost za dvig ravni sodelovanja, brez katerega jih ne bo možno izvesti.