Izjemen razvoj Krškega in okolice po drugi svetovni vojni sprva ni izhajal iz mestne ambicije, temveč iz zelo konkretne potrebe po zaposlovanju v Tovarni celuloze in papirja. Gre za običajen vzorec v manjših mestih. Delovna mesta so zagotavljala eksistenco, zato se je razvoj začel organizirati okoli njih. Prostor, infrastruktura in javni sistemi se prilagajajo potrebam gospodarstva. Mesto z okolico je raslo, da je omogočalo delo.
V takšnem razvojnem modelu smo bili v lokalni skupnosti v vlogi podpore gospodarstvu. Promet, komunalna infrastruktura, stanovanja, celo javni programi so nastajali, da so lahko večji gospodarski sistemi delovali. Mesto se v smislu urbanizacije ni razvijalo načrtno, temveč odzivno, ker je sledilo zadovoljevanju potreb industrije.
Logika v tistem času ni bila napačna. Brez nje Krško ne bi postalo to, kar je danes. Toda kar je bilo v preteklosti še smiselno, se nam je sčasoma oblikovalo v prevladujoč model razvoja. Razvoj gospodarstva je prevladoval kot glavni kriterij razvoja skupnosti.
Razvoj dogodkov v preteklosti nas je na nek način sprogramiral za prilagajanje. Nam je samoumevno, da je prostor najprej namenjen površinam za gospodarske potrebe. Ljudje pridemo na vrsto kasneje. Ob tem je naša kakovost bivanja bolj na stranskem tiru. O dolgoročnih posledicah raje ne govorimo.
Opisano ni posebnost Krškega. Gre za značilnost številnih manjših industrijskih mest. Razlika se pojavi v trenutku, ko to razvojno fazo prerastemo. Razvoj večjih in zrelejših mest se sčasoma obrne. Izhodišče ni več zgolj zaposlovanje, temveč kakovost življenja. Mesto začne načrtno razvijati prostor in okolje, odnose ter javni utrip. Gospodarstvo ostaja ključno, vendar ni več edina razvojna os. Postane del širše vizije, ki jo potrebujemo in kar oblikuje našo skupnost.
Nastane torej temeljni preobrat: od razvoja zaradi zaposlitev, k razvoju za kakovostno življenje.
V Krškem do tega premika žal še ni prišlo v celoti. Medtem, ko je v Leskovškem delu mesta odnos med gospodarskim in urbanim delom že bolj uravnotežen, gospodarstvo na Vidmu ostaja prevladujoča os, ki izjemno obremenjuje urbani prostor. Tega si sicer nismo nikoli posebej želeli, vendar drugačnega modela do sedaj še nismo znali vzpostaviti. Prostor in prebivalci smo se vedno morali prilagajati. Takšno razmerje je še danes samoumevno, ko smo že v fazi umeščanja projekta JEK2.
Danes obstoječ model za prebivalce Krškega in okolice ne zadostuje več. Gospodarstvo ni sicer nič manj pomembno, vendar smo kot mesto in skupnost dozoreli, ob tem pa so naši razvojni izzivi postali večplastni. Prostorske omejitve, okoljski pritiski, kakovost prostora, v katerem živimo in kakovost odnosov, so postali enako pomembni dejavniki razvoja, v nekaterih vidikih celo ključni.
Pri tem ni dilem glede gospodarskega razvoja, ki je nujno potreben. Smo v veliki dilemi, kako razvoj zastaviti celostno. Ali bomo mesto še naprej razvijali predvsem zato, da omogoča delo, ali pa smo pripravljeni zavestno razvijati kakovostno življenje in vanj odgovorno vključevati gospodarstvo. Pri tem aktualna urbanistična zasnova mesta Krško z Leskovcem, v odnosu do aktualnega predloga umestitve JEK2, odpira številna vprašanja in pomisleke.
Smo torej pred naslednjo, zahtevno fazo razvoja mesta, kjer ciljno zagotavljamo uravnotežen prostorski razvoj. Pri tem je potrebno doseči obrat v razmerju, da veliki gospodarski projekti prevzemajo vlogo podpore razvoju mesta ter okolice in niso več njen predvadujoči dejavnik. Prostor prevzema vlogo nosilca človeških odnosov, kakovosti življenja in pri tem ni več podrejen razvoju večjih industrijskih projektov. Takšen premik je postopen in stvar konkretnega projekta. Zgodi se, ko dozorimo v spoznanju, da razvoj ni več samo vprašanje preživetja, temveč vprašanje, kako kakovostno želimo živeti.
V Krškem se ob umeščanju JEK2, soočamo s prostorskim konfliktom, med razvojem gospodarstva in urbano tranformacijo mesta in z zahtevno nalogo njune uskladitve. Brez izključevanja, z jasnim ciljem vzpostavljanja zrelega ravnotežja.