Mestni prostor je površina, ki jo zapolnimo. Je okvir, v katerem se oblikujejo naši odnosi, vsakdanje navade, ustvarjalnost in občutek, da smo tu doma, da sem pripadamo. V tem smislu je prostor tudi etična kategorija: skozi prostor izražamo svoje vrednote, to, kaj cenimo in kaj nam je pomembno.
V Krškem se že več destletij soočamo z izrazitim pomanjkanjem prostora za razvoj mesta, še posebej na Vimu in v starem mestnem jedru. Težave imamo z zahtevnim umeščanjem javnih programov in poslovnih površin, z nenavadno dolgotrajnimi prostorskimi postopki. Bazenski kompleks in nova osnovna šola dr. Mihajla Rostoharja sta bila umeščena z velikim naporom, skoraj na robu izvedljivosti. Občutek, da prostora preprosto ni več, je postal del naše razvojne realnosti.
Z vidika urbanizma imamo enega večjih prostorskih razvojnih potencialov v na državni ravni. Gre za prostorsko koncentrirana območja na Vidmu, Leskovcu, ki so strateško izjemno dobro umeščena in primerna za celostno urbano transformacijo mesta. Območja kot npr. Labod – Elektro Celje in Vipap na štajerski strani, ter območji Črnile in Marof na leskovški strani, so izjemen potencial za širitev mesta in redka priložnost, da v mestu razmišljamo z logiko ustvarjanja kakovostnega urbanega okolja, ki povezuje bivanje, delo, javni prostor in skupnost.
Primerljivih potencialov v slovenskih mestih ni skoraj ni več. Sploh v mestih, ki imajo močno gospodarstvo, razvito infrastrukturo in jasno regijsko vlogo. V Krškem vse to imamo, poleg tega imamo tudi priložnost, da industrijo in logistiko dolgoročno usmerimo proti območju ob avtocesti pri Drnovo, kjer se lahko razvijajo poslovne in proizvodne cone, brez nadaljnjega pritiska na urbano jedro.
Je pa res, da prostor sam po sebi ne bo rešil ničesar. Podobno kot nas več destletne prostorske omejitve ne opravičujejo za pomanjkanje ambicioznih ciljev, nam razvojni potencial mesta v prihodnosti ne zmanjšuje odgovornosti in obseg dela, ki je pred danes nami. Prav nasprotno. Večji kot je naš potencial, večjo odgovornost imamo, da z njim ravnamo premišljeno.
Pri tem ne gre za število cest, poslovnih stavb, stanovanj lahko zgradimo. Gre za našo odgovornost da zgotovimo kakovosten prostor, ki vzpodbuja ustvarjalnost in omogoča kakovostno življenje. Za odgovornost, da prihodnjim generacijam zapustimo zgodbo, ki se ne meri v v kvadratnih metrih, ampak v kakovosti vsakdanjega življenja.
Če želimo, da Krško postane regijsko središče tudi po kakovosti življenja, potem moramo to razumeti kot skupni cilj. Način, kako bomo v Krškem razvili urbani prostor, bo neposredno vplival na to, kakšni odnose bomo razvijali v njem, koliko ustvarjalnosti bo dopuščal in ali bo ustvarjalne ljudi vabil, da tu ostanejo, se vrnejo ali sem pridejo živeti na novo.